Ko sem pri zobozdravniku od sina zvedela, da bo sin pottreboval zobni aparat, me je kar stisnilo. Res si nisem želela, da bi moral nositi aparat. Veliko ljudi sem že videla, da ima aparat, vendar meni to ni tako enostavno kot zgleda. Sedaj živimo v času, ko ima veliko ljudi aparat. Včasih imam občutek, da ga predpišejo prehitro. Tako sem tudi tukaj ogovarjala, zakaj bi sin potreboval zobni aparat. Hotela sem dopovedati, če se ne da rešiti drugače. Kako pa so živeli včasih in imeli lepe zobe.
Zobozdravnik pa me je šokiral še z eno novico in to je bila ta, da ne bo imel zobni aparat samo zgoraj, ampak ga bo potreboval tudi spodaj. Najprej ga bo dobil zgoraj, potem pa ga bo čez nekaj časa dobil tudi spodaj. Kako grozno, sem si mislila. Ko sem pogledala sina, kako je njemu, se mi je nasmejal in rekel, da ga ni nič strah, da bo imel zobni aparat. Pravzaprav sem mu v očeh videla veselje. Kako je lahko vesel, da bo imel aparat, nisem razumela.
Prišel je dan, ko je dobil aparat. Njemu je bilo vse skupaj zanimivo. Ko pa je prišel domov in prišla večer, ga je začela boleti čeljust. Ko je prišel do mene in mi to povedal, se mi je zasmilil. Rekla sem mu, da bo hitro minilo, da se mora čeljust samo navaditi. Če pa bo bolečina prehuda, pa mu bom dala tableto. Tako sta morala miniti dva dneva, da se je stanje umirilo. Tudi sin je bil srečen, da ga ne boli več. Tako je sprejel zobni aparat in ga nosil kar dve leti. Po dveh letih pa je dobil aparat še spodaj. Vse skupaj je imel zobni aparat kar 4 leta. Meni je to bilo daleč predolgo. Samo upala sem lahko, da bodo zobje na koncu zdravljenja lepi in da bo čeljust pravilno razvita.
