Že kot majhna deklica sem si vedno želela, da bi igrala klavir, vendar si starši niso mogli privoščiti niti, da bi mi kupili klavir, niti da bi mi plačali ure klavirja. Sedaj sem odrasla in pred enim letom sem si kupila klavir, ker sem še vedno imela željo po igranju in se vpisala v glasbeno šolo.
Moji doma so me malo čudno gledali, niso razumeli, da si enostavno želim igrati klavir. Oče je bil prav jezen, da sem zapravila denar za klavir, mama me je skušala razumeti, a vseeno nisem imela podpore. Imela sem srečo, da sem takrat že živela zase, ker ne vem, če bi se počutila dobro, če bi igrala na klavir doma pred starši, ker me niso podpirali.
Nakup klavirja je meni spremenil življenje. Takoj sem se vpisala v glasbeno šolo, nisem niti premišljevala, da ali je dobro, da se vpišem ali ne. Ker se nisem hotela učiti sama. Vedela sem, da če se bom učila v glasbeni šoli, da bo to čisto nekaj drugega, kot pa da bi se učila sama. Priznam, da nisem bila nadarjena in tako sem vedela, da bom morala pridno vaditi, da se bom naučila pravilno igrati. V glasbeni šoli ni bilo lahko, doma sem morala vaditi, da sem naslednjič znala. Tako sem vsak dan vadila po dve uri.
Po enem letu lahko rečem, da znam igrati na klavir in ponosna sem sama nase. Moji starši mi sedaj, ko pridejo na obisk, večkrat rečejo, da naj kaj zaigram, ker so končno videli, kako lepo je znati igrati na klavir. Spoznali so, da je klavir moja velika strast in sedaj me podpirajo.