Pred več kot tridesetimi leti sva se z mojim sedanjim možem spoznala na morju, natančneje v Izoli. Predstavila naju je moja takratna sošolka in že naslednji dan me je povabil na kosilo v prijetno restavracijo. Življenje sva si ustvarila na čisto drugem koncu Slovenije, od kjer oba prihajava. Kupila sva si majhno kmetijo in imava tri otroke. Ker je bilo vedno dosti dela, smo na dopust hodili bolj poredko, zato te Izola restavracije nisva obiskala nikoli več.
Prejšnji mesec pa sva praznovala trideseto obletnico poroke, otroci so sedaj že veliki in mož se je odločil, da bova okroglo obletnico praznovala v Izoli. Med potjo me je vprašal, če se spomnim Izola restavracije, kjer je bil najin prvi zmenek, ker da bi me rad peljal tja na kosilo. Toda po vseh teh letih se nisva mogla spomniti imena in niti lokacije. Vedela sva samo približno kje naj bi bila.
Za tri dni nama je rezerviral simpatičen majhen apartma in srečo sva imela, ker je bilo tudi vreme zelo lepo. Ko sva se namestila, sva šla na iskanje Izola restavracije, kjer se je najina zgodba nekako začela. Sprehajala sva se po mestu, toda mesto se je v vseh teh letih toliko spremenilo, da te najine Izola restavracije nisva našla nikjer. Dopuščala sva tudi možnost, da sploh ne obstaja več ali da so jo mogoče tako prenovili, da je za naju postala neprepoznavna.
Na koncu sva se odločila za kosilo tik ob morju. Hrana je bila odlična in je presegla vsa najina pričakovanja. Verjetno je pomagala že samo to, da sva stran od doma in se razvajava. Doma sva bila namreč navajena kar trdo delati. V celem vikendu najine Izola restavracije nisva našla, sva pa kljub temu preživela čudovit vikend in se dogovorila, da bova odslej to ponovila vsako leto v mesecu maju, ko praznujeva obletnico poroke.